tiho čez polje zoreče,
kaj mi jokaš, kaj bi rada,
mar ljubezni tople, sreče.
Rahlo polje pošumeva,
ptiček poje kar v poletu,
vse v višavi izgoreva,
kar od sonca je na svetu.
Duša v polja zre široka,
vidi, sliši in umeva,
vse okrog ji razodeva,
da nad njo je božja roka.
Zdaj ni sama več v samoti,
brez ljubezni vsa nesrečna.
Bog se sklanja k njej v tihoti,
Sreča in Ljubezen večna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar