Predokus pohoda

Danes je bil tisti pravi dan. 
Začelo se je s "krajnskim Janezom", ki me je ob 6.50 pripeljal v Tržišče ...

Potem se gre mimo stare šole, ki jo je Lojze obiskoval v letih 1929-31 ...

... do Župnijske cerkve Sv. Trojice, kjer je bil v nedeljo 27. maja 1923 krščen ...

ob 7.55 sem se odpravil naprej ...

... proti zgornjim Vodalam ...

... kjer je bil Lojze rojen isti dan, kot je bil krščen.

Na Zgornje Vodale sem prišel ob 9.10 in pot nadaljeval ob 9.40 ...

... mimo Jeperjeka ...

... Telč ...

... Drušč ...

... Rogačic ...

... in čez Primož ...

... na Gornje Impolje, kjer je živela Marija Kovač, Lojzetova mati, z družino in med letoma 1931 in 1935 tudi Lojze.

Na Gornje Impolje sem prišel ob 11.30 in pot nadaljeval ob 12.00, čez Dolnje Impolje ...

... Loke ...

... na Studenec, kamor sem prišel ob 13.00.

Tukaj je grob Lojzetove matere in tete Ivanke ...

... ter ljudska šola, ki jo je obiskoval v letih 1931-35.

Ker sem se na nekaj odsekih peljal s kolesom, ki sem ga vso pot rinil s sabo, je treba na Studencu dodati pribitek, morda pol ure. 
Torej 17 km v petih urah in pol z dvema pol-urnima postankoma.
Splošen vtis o poti: Lepo, da lepše ne more biti! 

Obličje pohoda

Mojster Slavko Repovž je pripravil grafično podobo za plakate našega pohoda in čas je, da se pokaže:

Relikvije in slika Blaženega Alojzija Grozdeta v ljubljanski stolnici

Februarski molitveni shod na Zaplazu

Vsako prvo nedeljo v mesecu je v božjepotni cerkvi Marije Pomočnice na Zaplazu romarski molitveni shod na čast blaženemu Alojziju Grozdetu. Februarsko slovesnost je vodil župnik iz Gabrovke, gospod Stanislav Škufca, somaševal pa je postulator, gospod Igor Luzar.
Še zanimiva misel, ki jo je povedal mašnik: "Isti Jezus, ki je bil prisoten pri sveti maši v Stični, na novega leta dan 1943, pri kateri je bil Lojze zadnjič v življenju, je prisoten tudi pri tej."
Na poti nazaj sem se ustavil še na Mirni, pri križu za Vejeršco, kjer že rastejo zvončki. Letos verjetno prej kot tistega leta, ko so otroci našli Lojzeta, medtem ko so jih iskali.

Gospa Milka Ržen

Ob Janezovi prijazni pomoči se mi je izpolnila želja in sprejela me je gospa Milka Ržen iz Jeperjeka. Gospa Milka je zadnja polsestra Lojzeta Grozdeta, hči Marije Grozde, poročene Kovač. 
Rodila se je isto leto, kot je Lojze umrl, torej 1943 in lahko si predstavljamo, kaj je tisto leto prestajala mama Marija, ki je z osemčlansko družino takrat živela v skrajno revnih razmerah, v begunstvu pred grožnjo izselitve v Goriški gori pri Škocjanu. Januarja tega leta je namreč izvedela, da so ji na Mirni ubili sina Lojzeta, ki so ga potem našli šele konec februarja, avgusta je rodila Milko in dober mesec za tem so ji v Novem mestu, kot talca ustrelili še moža. 
Ko so se po vojni vrnili na dom na Gornje Impolje so našli vse izropano in uničeno, vendar so vztrajali, vodenje kmetije je prevzel starejši brat, ki je bil takrat star 17 let in mama je potem ostala tam skoraj do svoje smrti. Umrla je leta 1990, po krajšem bivanju v domu za ostarele na Impoljci stara nekaj čez 90 let. Bila je izredno delavna in Lojze jo je imel zelo rad. Ko je še živel na Zgornjih Vodalah je stalno bežal k njej in tudi kasneje se ji je vračal kadar se je le lahko. 

Po delih poti blaženega Alojzija Grozdeta, Gornje Impolje in Studenec

Zapeljal sem se na Gornje Impolje in si ogledal Kovačevo hišo na kateri so že veliko postorili. Zidani del je ojačan od znotraj in od zunaj, tudi klet. Vse je veliko bolj urejeno kot lani in vidi se, da se trudijo.
Podprimo jih in donirajmo.






Potem sem se odpeljal na Loke kjer sem si ogledal kamniti most, kjer so se srečevali otroci iz Impolj in Orl.

Nadaljeval sem peš mimo zmrznjenih ribnikov, ki jih v Lojzetovem času verjetno še ni bilo in skozi gozd proti Studencu, kar pa tudi ni povsem enostavno, ker sem zašel in sem pravo pot (vsaj mislim, da je prava) našel šele nazaj grede. 



Poplačan sem bil z lepim pogledom na studenško cerkev. Šel sem šel k šoli, ki je še vedno tam kot je bila v Lojzetovem času, seveda pa popolnoma obnovljena. Na pokopališču pa sem našel tudi grob lojzetove mame Marije in njene sestre Ivanke.

Pred spustom nazaj proti Lokam sem se od Studenca poslovil še z deci cvička pri Jancu. Lojze je bil sicer verjetno še premlad ali preveč reven, da bi ga pil po gostilnah, ko je še hodil na Studenec, prepričan sem pa, da je v tej gostilni tudi kdaj bil.

Spet doma ...

Danes je bila v cerkvi Sv. Trojice v Tržišču izjemna slovesnost. Res izjemna in zame gotovo ena najlepših v mojem življenju. Blagoslovili so namreč zelo lepo sliko blaženega Alojzija Grozdeta, ki se tako vsaj simbolično vrača v svojo krstno cerkev. Slovesnost je ob somaševanju domačega župnika g. Jožeta Koheka, vodil nekdanji tržiški in sedanji zaplaški župnik g. Marko Japelj. Bogoslužje je bilo polepšano z ubranim petjem domačega pevskega zbora, razpoloženje pa so zaokrožile še pridne kmečke žene, ki so nas, po sveti maši, pogostile s čajem in kruhom. 
Uvodne misli v slovesnost in kratek Lojzetov življenjepis je podala ga. Zdenka Repovž, g. Japelj pa je imel lepo pridigo v kateri je poudaril, kako nas Lojze tudi danes nagovarja in nam s svojim zgledom sporoča, da v življenju ni nikoli tako hudo in nemogoče, da bi bilo potrebno zgubiti upanje ali vero. Nasprotno, vera nam dejansko zori v stiskah, kot je zorela v našem blaženem, ki je izšel iz obupnih razmer, pa vseeno postal izobraženec in izjemen človek.
Jaz sem, pred blagoslovom, prebral še naslednji nagovor:

Spoštovana gospoda duhovnika, gospe in gospodje, 

moje ime je Robert Kaše in prihajam iz Sevnice.

Rad bi se Vam rad predstavil kot častilec blaženega Alojzija Grozdeta in zahvaljujem se Vam za čast, da smem o tem spregovoriti tu pred Vami.

Osebno sem se, seveda v duhovnem smislu, z Lojzetom prvič srečal šele leta 2010, ob razglasitvi za blaženega v Celju in dobro se tudi še spominjam, kako smo se 27. maja 2011, prav tukaj dotikali tiste majhne krste z njegovimi zemeljskimi ostanki.

Lojze je od tedaj naprej moj osebni spremljevalec in priprošnjik, prebiram vse kar je sam napisal in kar so o njem napisali drugi in bolj ko ga spoznavam, bolj ga prepoznavam v sebi in bolj si želim, da bi vsaj drobec njegove odločne vere in mladostne požrtvovalnosti prešel tudi name. V nekaj sem se že zanesljivo prepričal in sicer v to, da je Lojze bil in je še vedno takšen, da ko si enkrat z njim v družbi, ga ne moreš spregledati in pozabiti, ne moreš, da ga ne bi vsaj malo in za vedno spustil v svoje srce. Kdor se mu približa, ga vzljubi.

Zelo redki so tisti in jaz žal ne poznam nikogar, ki bi Lojzeta tudi osebno srečal, vendar sem prepričan, da ga je nekaj v vsakem od nas. On je tako domač, tako naš, tako vodalski, tržiški, studenški, dolenjski in slovenski, kot mi vsi. Njegovo življenje je lahko tudi življenje vsakega izmed nas. Lahko se začne ravno tako skromno, nespodbudno, celo hromeče in polno predsodkov, pa zraste in zacvete v prekipevanju mladostne energije, volje in upanja ter se spet navidez nesmiselno izgubi v nekih zgodovinskih ali družbenih okoliščinah v katerih naš naivni in upov polni idealist končno naleti na usodno realnost svojega časa.

Spoštovani, Lojze je zame nekdo, ki stalno nekaj dela, ki mi ne da miru, ker vseskozi nekaj pripravlja, piše, študira ali zgolj nagovarja mene in druge sodelavce za svoje projekte-, v bistvu za en sam projekt, ki ga razumemo mi, ki smo tukaj-, in to je projekt Božjega kraljestva. Eno je gotovo, kar je Lojze delal je delal za Božje kraljestvo in to še vedno počne, le da od tam, kjer zdaj zanj ni več nobenih meja, sovraštva in okupacije.

Rad bi vam povedal še nekaj drugega in sicer, da se je, verjetno tudi po njegovem delovanju, našla skupina - organizacijski odbor, ki pripravlja spominski dogodek, in to bo Pohod po poti Blaženega Alojzija Grozdeta, od Tržišča do Studenca. Ta se bo zgodil v nedeljo 29. maja letos, torej prvo nedelja po godu našega blaženega mučenca. Začeli bomo po jutranji sveti maši ob osmi uri pred to cerkvijo ter se po krajšem spominskem programu podali na pot proti Zgornjim Vodalam. Tam bo na mestu njegove rojstne hiše postanek s krajšim recitalom. Pot se bo nadaljevala na Gornje Impolje, kjer bo pri hiši Lojzetovega očima, ki jo je, kot morda že veste, odkupila Občina in na kateri že potekajo ureditvena dela, prav tako krajši program. Zadnji del poti se bo zaključil z recitalom pri cerkvi na Studencu, predvidoma okrog treh popoldne.

Pot je dolga približno 17 km in organiziran bo avtobusni prevoz nazaj v Sevnico in Tržišče. Vse, ki to zmorete vljudno vabim, da si vzamete čas, nanjo povabite še druge in zadnjo nedeljo v maju prehodite z nami vsaj del te poti, ki jo je Lojze v svojem življenju gotovo večkrat prehodil. Če pa ne morete, se pa v molitvi spomnite na nas in nas priporočite našemu blaženemu v varstvo.

In še nekaj je pomembno, to bo pohod ob rojstnem dnevu in godu našega dragega Lojzeta. To bo pohod veselja nad darom, ki nam ga je Bog dal z njim. Lojze je imel te kraje srčno rad, omenjal jih je v svojih pesmih in pismih ter se stalno vračal vanje. Če primerjamo njegovo kratko življenje z rožnim vencem, potem ti kraji, kljub skromnim in težkim razmeram v kakršnih je Lojze živel, gotovo predstavljajo njegov veseli del in v takšnem vzdušju bomo tudi mi šli na to pot.

Mi ne hodimo zaradi zgodovine-, ne v gledanju, ampak v veri, kot je rekel sveti Pavel in v duhu naslednjega Lojzetovega verza:

Svetla je najina pot,

v dušah svetlo je vsak čas.

Umiri se, s tabo sem jaz;

Bog je nad nama povsod.

Hvala za Vašo pozornost, še enkrat prav lepo povabljeni in;

Blaženi Alojzij Grozdè - prosi za nas.

Po sveti maši se nas je srečalo nekaj članov organizacijskega odbora za pohod in soglašali smo, da bo vse skupaj ob takšnem uvodu, kot smo ga imeli danes, nedvomno krasno uspelo.